Šivaj in uživaj!
Šivaj in uživaj!

Na obisku: Šumrada

Tokrat smo se po pisane kreacije in zanimive zgodbe odpeljali na sončno obalo, kjer nas je pričakala Valentina! Verjamemo, da vas je veliko že slišalo za priimek Šumrada, za katerim stojijo dobre ideje in ročne poslikave, ki so pika na i lepo zašitim izdelkom.

Med njenimi kreacijami je veliko ponudbe otroških oblačil, najdejo pa se tudi oblačila za odrasle, in sicer za vse priložnosti. Kombiniranje različnih materialov, za katere morda na prvo oko ne bi pomislili, da gredo z roko v roki, ji gre super in veseli smo, da nam je zaupala še nekaj zgodb iz ozadja.

 

 

Kako bi opisali vašo znamko in kaj predstavlja? 

Vse se je začelo z imenom Homeless, za kar sem dobila navdih, ko sem še bila policistka, saj sem vedno imela dober odnos z brezdomci. Ker mi je črno-bela fotografija všeč, je bila prvotna ideja izdelovati takšne fotografije brezdomcev na majicah, pa me je mož opozoril, da bi lahko prišlo do težav zaradi avtorskih pravic. Imel je prav, vendar sem ime obdržala, saj se mi je slišalo prepoznavno. Dobila sem sicer približno tri negativne, ne nesramne komentarje, da ima ta beseda slab pridih, vendar sem s svojo znamko želela poudariti ravno to, da se zamislimo nad tem, da ne rabi biti vse pozitivno. Zato ime predstavlja nekaj močnega, da se lahko postavimo na noge, tudi če veliko izgubimo. Če sedaj pomislim, verjetno ne bi tega imena ponovno izbrala, vendar stojim za tem in mi ni žal, saj mi je bilo takrat všeč. Letos sem se začela ukvarjati tudi s slikarskim profilom in ker sem za obema profiloma jaz, uporabljam za oblačila “Šumrada” in za slikarski profil “Valentina Šumrada Smole”.

 

 


Vas je šivanje vedno zanimalo?

Mami mi je kot otroku veliko šivala in takrat mi je to šlo celo malo na živce, saj so nekateri otroci nosili npr. Adidas, Nike in te znamke niso ravno predstavljale nekaj več, vendar otroci smo si jih vsi želeli. Čeprav so bile doma zašite stvari lepe, so bile dojemane skoraj kot drugorazredne. Sedaj mi je smešno, ker je po tolikšnih letih ravno obratno in so doma sešiti izdelki bolj priljubljeni, cenjeni. In prav je, da je tako. Izbira je vsekakor ogromna, pa naj se kupuje za otroke, odrasle, posebne priložnosti …

 

Se spomnite svojega prvega izdelka?

Ja! Imam ga pospravljenega in večkrat sem ga želela dati stran, pa me je mož prepričal, da ga pospravim, da ga bom en dan lahko pokazala. Šivalni stroj sem si namreč naročila preko spleta in ga je bilo treba preizkusiti, zato sem iz enega kosa lana sešila majico. Spomnim se, da sem jo nekako spravila skupaj, overlocka še nisem imela in sicer je videti kot majica, ampak sem gor preizkusila vse možne okrasne šive. Ko sem jo oblekla, sem videla, da morda pa ni čisto to to.

 

 

 

Kdo sestavlja ekipo?

Načeloma sem samo jaz, je pa res, da mi z računovodstvom pomaga mož, ker je iz te stroke. Če bi bilo treba, bi se že sama naučila tudi papirologije, vendar se s tem za zdaj ne ukvarjam. Vse ostalo pa delam jaz in nikoli mi ni nič odveč. Na srečo stranke od mene ne želijo, da naredim nekaj čisto izven svojega stila. Če se že kakšna najde, pa jo napotim h kolegici, ampak posebej zadnja leta se držim svojega dela in mi gre v redu.

 

 

Vas je ilustriranje od vedno veselilo ali se je razvilo sproti, poleg šivanja?

Slikala sem pred šivanjem, vendar nimam diplome iz tega ali strokovnega izobraževanja. Po poklicu sem namreč turistični tehnik. Potem se mi je ponudila možnost zaposlitve pri policiji in zdelo se mi je boljše, da grem nekam, kjer je zagotovljena plača, kot da ostanem v negotovosti. Pokojna tašča se je sicer ponudila, da mi uredi in plača šolanje v Benetkah, pa me to ni veselilo, saj sem si mislila, da bodo iz mene hoteli narediti nekaj, kar nisem. Iskreno nimam absolutno nič proti umetniškim šolam, lahko te veliko naučijo, ampak se mi zdi, da če te nekaj res zanima, če imaš željo in nekaj talenta, se lahko tudi sam veliko naučiš že z Youtubom, tečaji itd.

 

 

Kje predstavljate svoje izdelke?

Najprej sem imela spletno trgovino, ki je bila rojstnodnevno darilo od moža, ampak ni bilo tako enostavno. Če sem delala stvari v naprej, jih ni nihče želel kupiti, če jih nisem pripravila vnaprej, so vsi želeli vse. Nato sem se ulovila, da delam po naročilu in tako mi ugaja. Prodajam samo preko Instagrama in Facebooka, ki mi je po eni strani celo odveč, saj me moti zasičenost z oglasi in objave se hitro izgubijo. Je pa obvezen zaradi enega dela ciljne publike. Instagram ni popoln, vendar me veseli, da je poudarek na fotografiji in služi kot lepa preglednica del tudi za novejše občinstvo. Imela sem idejo prodajati tudi preko Tik Toka, ampak je aplikacija preveč usmerjena v to, kaj oseba dela na posnetku, in ne kaj prodaja.



 

Kakšna je vaša dnevna rutina?

Zjutraj vstanem in peljem hčerko v vrtec ob 8.00. Potem od 8.00 do 11.00 delam, navadno rišem, da se barva do večera posuši. Iz izkušenj imam navado pustiti barvo stati dlje, kot je priporočeno. Ob 11.00 malo pospravim - ni potrebno veliko, saj to počnem sproti in malo pred 12.00 se odpravim na kolo. Do 13.00 sem doma, se stuširam in pojem, ob 14.00 pa pičim po hčerko v vrtec. Vmes odgovorim kvečjemu na kakšno sporočilo, vendar se poskušam malo distancirati, saj upravljam socialna omrežja tudi za moža in se lahko hitro nabere. Zvečer navadno še malo delam, do pribl. 22. ali 23. Če je bila kdaj kriza, pa sem na račun prijateljstva podaljšala tudi do dveh ali treh, da je bilo vse narejeno, ampak to je res izjema.

 

 

Kje črpate inspiracijo?

 

Moda mi je bila vedno všeč in tisti, ki so z Jesenic, tako kot jaz, me bodo dobro razumeli. Pa ne narobe misliti, ponosna sem na tisto okolje, ki mi je veliko dalo, ampak na stvari gledam drugače, kot če bi živela v Avstriji ali Trstu, Zagrebu, celo Ljubljani, kjer so muzeji, drugačne trgovine, več je materialnih dobrin, že npr. blaga itd. Mami mi je kupovala tudi revijo Gioia, ki je bila modna revija, v katero sem zavijala platnice zvezkov, ker mi je bila res waw. Daleč od tega, da me doma v tem ne bi podprli, ampak kakor sem jaz živela, je bilo res čisto nekaj drugačnega. Delala sem od 16. leta, celo tenis sem igrala profesionalno in na neki točki se je bilo treba odločiti, ker je bil prevelik finančni zalogaj. Tako sem takrat šla v policijo zaradi zagotovljene službe in tam sem izvedela, da je nekdo iz šivanja naredil cel posel, pa sem rekla, da bom poskusila. Še danes, ko pogledam neko ustvarjalko, ni zato, da bi delala tudi jaz, kar ona dela, ampak ravno obratno. Želim ustvariti nekaj drugačnega od večine. Zdi se mi, da je predvsem v slovenskem prostoru vse preveč naravnano v isto smer. In daleč od tega, da bi bilo narobe, da se šivajo “sladke” stvari, otroci jih imajo radi, moja hčerka tudi, vendar sama bi želela to predstaviti na drugačen način. Že nekaj časa imam tudi veliko željo, da bi ustvarjala modo, čeprav je to pri nas malo tabu tema. Meni je to tisto, kar me žene. Mogoče bo kdo rekel, da sem samovšečna in me je bilo dolgo sram priznati, vendar to me izpolnjuje.

 

 


Imate kakšno zanimivo prigodo iz dela?

Ena mi pade na pamet, in sicer iz samega začetka, ko sem komaj začela objavljati na Instagram in sem dobila dobrosrčen nasvet, da si omislim sodelovanje z blogerji. Ker jih je bilo takrat pri nas bolj malo, sem se povezala s punco iz Litve, s katero sva še danes kolegici. Kmalu po tem, ko sva se dogovorili za sodelovanje, mi je iz Litve pisala še ena punca in čeprav je moja angleščina dobra, sem očitno narobe razumela, da se oni dve poznata in bi ona tudi sodelovala. Ko je prva punca, ta, s katero se še slišiva, naredila objavo, se je drugi popolnoma zmešalo, objavljati je začela, da sem ji poslala strgane izdelke, da so slabo narejeni itd. Očitno sta bili tekmici in je ta druga mislila, da ji je prevzela mene, ki sem padla ravno mednju. Kasneje, ko se je umirila, sem ugotovila, da je tam kar znana po takšnih izbruhih. Poskusila sem sodelovati tudi z nekaterimi slovenskimi blogerji, nekateri so me zavrnili, sem pa vesela, da so mi nekatera dekleta prišla nasproti, kot so Lorella Flego, Snežana Rodić in Alenka Košir. Srečo sem imela tudi, ker me je kontaktirala Petra iz Adventurous family life in Staša iz Sole mio. Verjamem, da je lahko blogerstvo nehvaležen posel, posebej na začetku, sem pa vesela, da imam zaradi sodelovanj bolj osebnostni odnos s temi ljudmi in da vem, da dam nekomu, ki me že leta in leta podpira z lajki, komentarji itd.

 

Kaj si predstavljate pod sloganom podpiramo slovensko?

Dejansko vse, kar je slovensko. Zelo mi je všeč, da imamo pri nas vse od plaščkov za pse, dilc, res čudovite keramike, pohištva, kipcev, nakita… To so tudi super ideje za darila, ko že za 30-50 € dobiš res dobre izdelke (čeprav so nekateri malo občutljivi na cene). Verjamem pa, da imamo izobilje vsega in se bojim, da bodo morali ustvarjalci močno znižati cene, že da lahko prodajo, kar je zelo slabo predvsem za tiste, ki so v poslu že dolgo in se trudijo ter razvijajo trende. To se mi res ne zdi prav, čeprav sama nimam teh problemov, mogoče, ker so moji izdelki malo drugačni. Všeč mi pa je, da podpiramo slovensko.

 

 

Katere SLO ustvarjalce/-ke podpirate?

 

Od vseh vprašanj mi je to najmanj všeč, ker jih je toliko, da mi bo kakšen zagotovo zbežal. Prva je Teta Mona oz. Simona, ker sva postali dobri prijateljici in to preko Instagrama, kar ne bi nikoli verjela, da je možno. Potem mi je všeč Atelje Dobrovoljc, ker poznam zgodbo iz ozadja in mi je izjemno, da je ta mama dosegla vse to ter hkrati obdržala svoj stil. Potem so seveda še ostali, kot je tudi Miro Mišljen, ki ustvarja izdelke na višjem nivoju, ampak res ni snob, če se lahko tako izrazim. Je zelo prijeten in dostopen. Tudi vsi, ki prodajajo v Zofi ali Iki, Petja Zorec, Sanja Grcić, Patsolina, Sabina Hameršak, Sonja Ravbar… Kot pravim, ogromno jih je in prepričana sem, da sem koga nehote izpustila.

 

Imate v mislih koga, s katerim bi radi sodelovali ali ste že pa bi ponovno?

S Klavdijo Zupanc, ki je grafičarka, umetnica, imava nekaj v načrtu pa se težko uskladiva in sicer bom jaz pripravila vaše blago, ona pa ga bo potiskala. Rada delam tudi z Uri Kuri. S Teto Mono pripravljava prav tako nekaj izven njene cone udobja. Gre za aplikacijo na zadnji strani srajce, ki jo bom verjetno jaz prva nosila, saj ne vem ali si bo še kdo upal. Ni tako hudo, kot se mogoče sliši, je zgolj drugače kot to, kar navadno dela. Drugače imam z Nino Ninuško dober odnos in Bubalina mi je tudi všeč. Zanimivo bi bilo sodelovati z nekom, ki kreira z usnjem in bi lahko naredili kakšno poslikavo na torbici ali kaj podobnega.

 

Na kaj pomislite, ko slišite Svet metraže?

Na blago. Na OGROMNO blaga :) Sem že čisto domača na vaši strani, čeprav se na začetku malo loviš, ker je vsega veliko, ampak mi je všeč, da imate vse pregledno označeno. To je posebej v pomoč začetnikom, saj vsak navadno pozna bombaž, jersey itd. Se spomnim, da so bili dnevi, ko sem samo brskala po strani in gledala materiale. Vedno bolj me veselijo tudi umetni materiali, ki jih marsikdo zapostavlja zaradi etičnosti in organske mode. To pa je škoda, ker imajo druge odlike – trajajo dlje, ni moljev itd.

 

 

S katerimi materiali najraje ustvarjate?

S togimi oz. jaz jim rečem kar resni materiali. V našem prostoru je zrastel jersey, ki je super za pajkice, otroke itd., ampak za ustvarjanje obožujem til, taft, batist in keper. Obleka iz takšnih materialov je nekaj čisto drugačnega. S pokojno taščo sem pogosto obiskovala butične trgovine v Italiji in lahko bi si kaj kupila, pa sem raje gledala, katere materiale so uporabili, jih potipala in ugotavljala, kako je kaj sešito. Ravno sem končala obleko za obhajilo in sem končno prvič ročno šivala taft na lutki, kar sem si vedno želela. Ampak za to je potreben čas, da zrasteš v določenih stvareh. Ta končana kreacija mi je odprla cel kup idej v tej smeri in o tem, kam želim peljati znamko v prihodnosti.

 

 

Vaše sporočilo za mlade ustvarjalce?

Vedno bodite to, kar ste in ne samo govoriti o tem. Potrebno je manj govorjenja in več kazanja svojega dela. Pa ne takoj obupati, saj so začetki lahko zelo tečni.